Psihosomatske motnje in psihoterapija




Povezujejo se telesni in duševni dejavniki, kjer so psihološki, čustveni ali vedenjski vplivi imeli ali imajo pomembno vlogo v etiologiji telesnih motenj.

Analitiki vidijo v moteni dinamiki zgodnjih odnosov tiste posamezne zavore, ki lahko posamezniku kasneje v življenju onemogočajo ustrezno izražanje čustev, sproščeno realizacijo teženj ali izpolnjevanje pomembnih motivov. Zavore ga izpostavijo nujnim frustracijam. Resomatizacija ali poudarjena avtonomna, v bistvu vegetativna odzivnost, v takih okoliščinah, ko je sprostitvi čustvene energije pot zaradi zgodnjih zavor zaprta, naj bi bila osnova razvoja telesne simptomatike, psihosomatskih motenj in bolezni.

Telesni vegetativni odziv na stres je torej telesni korelat čustva, ki je ostalo nedovoljeno in nesproščeno ali pa zatrto že tako zgodaj, da je tudi za posameznika samega neprepoznano.

Vsakdo od nas nosi v sebi dediščino preteklosti, njene darove in bremena. Ta dediščina je kodirana v naših genih, imunskem sistemu, zgodovinski izkušnji in naših osebnih izkustvih. Vse te spomine moramo upoštevati pri razumevanju različne občutljivosti in sprejemljivosti za motnje in bolezen.

V vsakodnevnem življenju doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv organizma na stresno situacijo, npr. izguba teka in spanca ob izgubi ljubljene osebe, omotica, slabosti, otopelost ob izgubi službe in podobno.
Stopnjevanje psihosomatskih obremenitev vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo ali bolezen. Pojavljati se začnejo številne težave na enem ali več organih: bolečine v področju želodca, krči po trebuhu, hitro razbijanje srca, občutki težkega dihanja, diareja, tenzijski glavoboli, izguba apetita, nespečnost, otopelost, vrtoglavica, tiščanje v prsih, bolečine v mišicah in  številne druge.
Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih posameznikih, ki težje izražajo svoja čustva; na težje obremenitve in stres odreagirajo navidezno mirno, nato s telesnimi znaki.
Dolgotrajen stres ali intenziven stresni dogodek neugodno vpliva na vegetativno živčevje in hormonski sistem, ki uravnavata delovanje pomembnih življenjskih funkcij, delovanje srca, dihanje, krvni tlak, presnovo ter slabita imunski sistem, kar privede do prvih simptomov, kasneje do organskih okvar.

Odnosi so zelo pomembni

Pri psihoterapiji poudarjamo pomen odnosov. Človek je vtkan v sistem odnosov z drugimi ljudmi. Zelo pomembni so sprejetost, razumevanje, toplina, zaupanje, spoštovanje za zdrav odnos.
Šele ko je človek dojet in razumljen, se počuti dobro in sproščeno, ves avtonomni živčni sistem kot tudi hormonski delujeta usklajeno in harmonizirata ostale organe v našem telesu.
Znano je, da ljudje, ki so optimistično in pozitivno naravnani, veliko manj obolevajo za psihosomatskimi obolenji.


KDAJ IZBRATI PSIHOTERAPIJO?

• Ko se posameznik ne počuti dobro zaradi zavrnjenosti, neuresničenih čustev, zlomljenih čustev, ki ga onemogočajo pri spanju, jedi, delu, zbranosti; ko se povleče vase, čuti nemoč, nima se komu zaupati, se počuti nesrečnega, brez volje, iniciative, v življenju izgublja smisel, primanjkuje mu življenjske energije, veliko razmišlja in čuti negotovost, se počuti osamljenega..

• Ne more kontrolirati navad, vedenja, vzgibov, išče svojo pozicijo med drugim in pri tem je negotov.

Terapevtski odnos postane nov sistem, osredotoči se na tiste probleme, ki jih oseba želi rešiti. Pri tem nastane transfer, kjer oseba sama, s pomočjo terapevta, spoznava dejstva in skupno poiščeta rešitev.

V procesu psihoterapije se spoznajo in odpravijo vzroki psihičnih težav in motenj ter tako postopoma izginejo simptomi.  
Nepotlačena čustva nam edina omogočajo normalno funkcioniranje, tako, da vse bolj zaupamo sebi, kar je dobro za krepitev samopodobe, ta pa pogoj za življenjske uspehe.

V današnjem času je oblik nekontroliranega uhajanja čustev veliko. Pojavi se stiska, ki jo ljudje poskušajo različno reševati, eni se zatekajo v zasvojenosti, drugi opozarjajo okolico s nesprejemljivimi načini obnašanja, ali se povlečejo vase. Pogosto čutijo tesnobo, strah, fobije, napetosti, malodušje.

Učinki psihoterapije

V psihoterapiji preko strokovno vodenega pogovora prebujamo zatrta čustva, tako posameznik dobiva tisto temeljno mero, po kateri se vsi ravnamo v odnosu do sebe in drugih ljudi.

Ko lahko človek svojo stisko, ki je pogosto nezavedna, izrazi in sogovornik to stisko sliši, dojame, začuti in ubesedi,  dobi posameznik  besede za svoja notranja dogajanja, s tem pa tudi za svoja čustva.  Ko lahko povemo, kar dejansko čutimo, nima naša podzavest oziroma naše telo nobene potrebe več, da bi stisko izražalo na neprimerne načine.

V procesu psihoterapije je odnos terapevta prijazen in razumevajoč. Tako se posameznik odpre do tiste mere, ki je potrebna za učinkovit terapevtski proces.

V analizi preteklosti, misli in čutenja se izoblikuje konkretna pomoč pri iskanju rešitev in napotkov  za osebnostne spremembe.

Cilj psihoterapije je pridobiti sposobnost odprte in jasne komunikacije tudi v konfliktnih oz. težavnih situacijah, ustrezno odzivanje na čustva in resno jemanje samega sebe ter odgovornosti do pomembnih dejavnosti v življenju.
Za uspešen potek psihoterapije je treba vedeti, da terapevtski proces ni le svetovanje, je precej globlji, ker posega v podzavevstno dogajanje posameznika.
Izražanje čustev je pomembno, saj odprt in iskren odnos olajša proces terapije.

Za individualno psihoterapijo se je potrebno naročiti.